ŽIVLJENJEPIS:

V njenem krstnem listu piše, da se je rodila v Selu pri Žireh 3/4 staršema Antonu KACIN-u (1869-1902) "Pr' Podčrtari" iz Podjelovega brda in materi Frančiški ŠTREMFELJ (1875-1954) doma z Laniš "V Laputnk", nedvomno pa je njena družina takrat živela v Sovodnju 8 in je bila v Selu le začasno. Malkino rojstvo se pokriva s časom, ko je oče odšel v Ameriko, kjer je že leta 1902 umrl. O njenem otroštvu ni dosti znanega. Družina je živela brez očeta, uradno ga je kot soskrbnik mladoletnih otrok nadomeščal stari oče Matevž KACIN. Pri njenih 11 letih je za pljučnico umrla starejša sestra Francka. Ko je bila Malka stara dobrih 13 let pa se je družina preselila v hišo čez cesto, kjer je njena mati Frančiška KACIN že načrtovala prihodnost svojih otrok: Malka bo trgovka, Anžon bo dobavljal robo, Ivana pa se bo izpopolnila v ročnih spretnostih.

Ob materi, ki je leta 1918 odprla trgovino z mešanim blagom, si je Malka nabirala izkušenj s trgovanjem. Bila pa je mlada in zanimale so jo tudi druge stvari. Da ji je bil Franc BEVK (1893-ok.1957), "Danikovšk" še posebej všeč, mati ni nič vedela. Ko pa je leta 1920 rodila hči Jožico, pa nad njenim izbrancem ni bila nič kaj navdušena. Poroke ni dovolila. Pravi za njeno hči je namreč prišel šele 4 leta kasneje: Matija DEBELAK (1897-1991), "Jezeršek" iz Stare Oselice. Matija se je na Dunaju izučil za fotografa. Od 13. junija 1932 je na podlagi dogovora s Francem DOLENC-em iz Škofje Loke postal podzakupnik dela lovišča na območju LD Sovodenj. V službi je imel nekaj lovskih čuvajev, ki so skrbeli za njegovo lovišče, skupaj pa so hodili tudi na lov. Poleg tega pa je kot vojni invalid s Soške fronte (ostal je brez desne roke) dobil tudi dovoljenje (koncesijo) za prodajo export tobaka, kar je bila v tistem času pomembna dobrina, saj je bilo povpraševanje po njem veliko.

TRGOVINA "PR' MALK U GRAP", Koprivnik 45 (Sovodenj 17):

Leta 1936 je nastopila huda gospodarska kriza. V Italiji je bilo pomanjkanje hrane. Takrat so med Italijo in Jugoslavijo odprli mejo. Podjetna Malka in Matija sta v Grapi, tik italijanske meje v letih 1936/7 zgradila hišo, ki je bila znana po imenu "K.45: Pr' Malk u grap" in vanjo iz "stare mamičine hiše" prenesla trgovino.

Trgovini je šlo dobro. Malka, ki je bila glavna trgovka, je v tem času prodala tudi do 2000 kg moke na dan (v vrečah po 25 kg). Na debelo jo je kupovala v Škofji Loki, pri DEMŠAR-ju na Tratah, ki je že takrat imel valjčni mlin na elektriko. Moka je bila pakirana v vrečah iz bele kontenine (finega blaga, ki je bil uporaben tudi za krpe in serviete) po 50 ali 25 kg. Hrano za svojo trgovino je kupovala tudi pri škofjeloških trgovcih, kot sta bila ZIHERL in KAŠMAN. Z zelenjavo in ostalimi kmetijskimi pridelki sta jo oskrbovala Jaka in Marica OBLAK, kmeta v Stari Loki, kruh pa je naročala v Gorenji vasi, kjer sta imela pekarni ŠORLI in ŽAKELJ. Andrej FORTUNA "Fortunatov Drejčk", ki je bil kot dostavljač zaposlen pri peku Šorliju, je kruh vozil v Fužine na žandarmerijsko postajo, od tam pa ga je Malka prevzemala za svojo trgovino. Nekaj kruha so spekli tudi doma (kuharica Marička in mati Franca) ali pa so ga kupili v Sovodenjski gostilni. Od "Lazarja" iz Koprivnika je po malem odkupovala žganje (brinjevec), ki ga je potem prodajala "na glažek". Poleg hrane je bilo v njeni trgovini moč kupiti tudi blago. Metrsko blago (svilo) na kolutih je kupovala kar neposredno iz tovarne, saj je bilo tam ceneje, potem pa ga je na metre v svoji trgovini prodajala naprej. Običajno je šlo za blago z napako, ki ni prišlo na police trgovin z zahtevnejšimi mestnimi kupci. V njeni trgovini je bilo moč kupiti tudi čevlje "Bata" in cigarete "export tobak". Dobro je šlo v promet tudi pečeno ječmenovo žito (pakirano po 1/2 kg) v zrnu, iz katerega so, ko so ga zmleli, kuhali kavo predhodnico proje, imenovano "žika". Za boljši okus so ji dodali žlico cikorije in mleko. Ko je blago nabavljala v Ljubljani, so ji ga trgovci z vozičkom dostavljali do železniške postaje in ga tam natovorili na vlak za Škofjo Loko. Od tam pa je imela Malka lastni prevoz do Sovodnja. Nabavljeno robo ji je vozil brat Anžon s svojim vozom lojtrnikom, pa tudi "Grapar" iz Hobovš.

Meja med Italijo v Jugoslavijo je bila prosto prehodna samo iz italijanske smeri, od koder so ljudje v Jugoslavijo lahko prosto hodili po hrano, predvsem po kruh in moko. Tisti, ki so živeli na jugoslovanski strani pa so za prehod meje z Italijo potrebovali propustnico. Blago, ki ni sodilo med nujne prehrambene izdelke, je bilo seveda podvrženo carini in ga je bilo zaradi tega prepovedano prosto prenašati preko meje. Kot je za take razmere običajno, se je tudi tu postopoma razvilo tihotapstvo, ki je prinašalo dodatni zaslužek vsem, ki so se s trgovino ukvarjali, bodisi poklicno ali priložnostno. Mejo so sicer nadzorovali graničarji in financarji, ki pa iznajdljivim domačinom niso bili vedno kos. Tako so "kontrabantarji" iz Jugoslavije različno robo na skrivaj (običajno ponoči) dostavljali do meje na mestih kjer ni bilo graničarjev, tam pa so jo Primorci prevzeli, pretovorili in odpeljali na svojo stran. Večje tovore so prevažali s konji. Da jih ni bilo slišati, so jim obvezali kopita. V Italijo se je tako, med drugim "švercalo" kavo, saharin, kokain, živalsko krzno, suhe gobe in še kaj. Iz Italije pa je k nam prihajala predvsem svila (cenjene so bile kombineže), nogavice, varikina, sadje (jabolka), ... . Tudi Malka se skušnjavi ni mogla upreti, saj je "kontrabant" prinašal še posebno dober zaslužek. Predvsem pri prevozih preko meje ji je sem ter tja pomagal tudi brat Anžon. Posel ji je šel dobro od rok, zato je bila kmalu deležna zavisti tistih, ki so bili morda nekoliko manj uspešni. Preko meje se je trgovalo predvsem z naslednjim blagom:

- Kava: dobava iz Jugoslavije (Vrhnika). V Italiji takrat kave niso imeli. Malka je na zalogi imela po cele vreče surove kave. Surovo (nepečeno), da je ni bilo moč zavohati, so preko meje prenašali v posebej narejenih vrečkah iz blaga, ki so si jih ženske zavezale okoli pasu pod obleko. V manjših količinah so jo "švercali" tudi v krušnih štrucah iz katerih so prej odstranili sredico. Neke noči je na mah prodala 60 kg kave.
- Saharin: dobava verjetno iz Avstrije. Saharin je bil hranjen v majhnih okroglih rdečih škatlicah z morda ok.100 tabletkami. Skrivali so jih ovite ob stegnih (pod spodnjicami), v štrucah kruha (odstranili sredico, izdolbli luknjo in zavili v papir), ter tako prodajali preko meje.
- Kokain: dobavljal se je iz Zagreba in se po skritih poteh prodajal čez mejo v Gorico in še kam. Služil pa je tiste čase v zdravstvene namene.
- Ustrojene lisice: za okrog vratu. Za Malko je lisice priskrbel njen mož Matija, ki je bil lovec. Čez mejo jih je eno po eno okoli vratu nosila Katarina ERŽEN (1911-1997), "Mrzliška Katra", in jih tam prodala.
- Suhe gobe (1945): Malka jih je odkupovala od okoličanov, jih sušila in posušene prodajala preko meje.

Dne 5. aprila 1941 se je začela 2. svetovna vojna. Trgovini so se obetali hudi časi. Dan pred napadom so doma "Pr' Malk u Grap" brali časopis "Slovenski poročevalec" v katerem se je čez prvo stran raztezal velik naslov: "Sklenjen trojni pakt". V zraku je bilo čutiti začetek vojne. Malka in kuharica Marička sta na veliko pekli kruh, in ga zlagali v velike vreče. Malka je otrokom govorila, da bodo sedaj "beg'nci". Naslednjega dne in celo noč se je začelo močno obstreljevanje v smeri proti Podjelovem brdu in Stari Oselici. Skrili so se v kleti hiše. Dne 6. aprila 1941 je preko meje v Sovodenj vkorakala italijanska vojska. Hiša "V Grapi" je bila prva na katero so naleteli, saj je bila od vseh najbližje meji. Jožica MILANOVIĆ o dogodku, ki ga je videla na lastne oči, pripoveduje: "Bili so vsi raztrgani in razcapani, izčrpani in lačni. Nekaterim so čez ramo viseli čevlji, saj jih na ožuljenih nogah niso mogli nositi, drugi so se držali mule za rep, da jih je vlekla naprej. Hrupno so vdrli v hišo. Pobrali so kar je bilo hrane (predvsem kruh), ga zmetali v vreče in z njimi otovorili mule. Potem so nadaljevali pot naprej proti Sovodnju.".

Trgovina "V Grapi" je obratovala do leta 1942, ko jo je morala Malka po odhodu nemške vojske (ta je nadzirala dobavo blaga) zapreti. Takrat so ji partizani na Hobovšah zasegli zadnjo že naročeno pošiljko blaga. Blago, ki je že bilo v trgovini, pa tudi ostalo imetje, so ji septembra 1943 zaplenili partizani. Vsega je bilo za tri vozove-lojtrnike. Vozili so "Pagonov", "Rženovšk" in "Matješkov". Po posredovanju župana Milana ROJC-a je Malka konec leta 1942 sicer dobila dovoljenje, da je trgovino ponovno odprla, prestaviti pa jo je morala nazaj v "staro mamičino hišo" v Sovodenj 8, ker so jo tam lažje nadzirali. Vendar pa je tudi tam obratovala le kratek čas. Dne 18. oktobra 1943 so jo namreč izpraznili nemški financarji, ki so se takrat dokončno umaknili iz Sovodnja.

O takratnih dogodkih dne 27. novembra 1945 pričajo:

Franc TELBAN "Kalar.Pr' Košanc" (1909-1984): "Ko so Nemci 1943 ukinili postojanko iz Sovodnja je prišla Vojkova brigada v Sovodenj. Imenovana brigada je pozvala, da naj da (A.D.) na razpolago blago, kajti imenovana je imela trgovino ves čas okupacije pod Nemci. Ona se je umikala z izgovorom, da nima blaga na zalogi. Nato so naredili preiskavo in zaplenili ogromne količine blaga (sol, tobak, sukanec, štof, ...). Amalija DEBELJAK je imela preje trgovino v Koprivniku. Po razglasu nemške okupacijske oblasti leta 1942, da ostanejo samo one trgovine, ki so v bližini postojank, so meni odvzeli trgovino in dovolili omenjeni, da odpre trgovino na Sovodnju."

Franc FRELIH "Opaltarsk" (1907-1977): "Leta 1942 je bil Matija DEBELAK trgovski referent in si je izposloval trgovino s prenosom iz Koprivnika v Sovodenj."

Amalija DEBELAK (1899-1981), leta 1945: "Do leta 1942 sem imela trgovino v Koprivniku (op.: "V Grapi"). Takrat so Nemci vsem trgovcem odvzeli obrt, na način, da nam niso dali blaga. Tako so meni vzeli trgovino. Ko sem peljala nakazano blago iz Škofje Loke, so me pri vasi Hobovše ustavili partizani in sporazumno z menoj odvzeli peljano blago, ca 700 kg boljšega blaga. Vozil mi je voznik (Franc) FRELIH sedaj predsednik KNO in ko sva prišla v Sovodenj, sva prijavila Nemcem, kakor smo se dogovorili s partizani, da so mi partizani vzeli blago. V vprašanju kdo so bili sem povedala, da je bil Pavle "Bar" (padel v Gorici) ime sem povedala ker mi je naročil, da lahko povem. Radi tega dejanja sem se morala večkrat zagovarjati pri Nemcih. TELBAN je bil kaznovan zaradi nedovoljenega blaga na leto dni zapora. Trgovino sem dobila po posredovanju župana ROJC-a za takratni okoliš Sovodenj. Dobila sem jo konec leta 1942 in jo imela do konca (16. oktobra) 1943, ko so partizani osvobodili vas. TELBAN je tudi dobil trgovino z razliko, da jo je dobil en mesec dni pozneje."

Iz razprave, dne 9. januarja 1946: "Obdolženka (A.D.) pove, da je imela v Sovodenj trgovino še pred TELBAN-om in da se mu je potem umaknila, ker jo je tako grdo gledal, po okupaciji pa je zopet odprla trgovino v Sovodenj katero pa so ji Nemci onemogočili izvševati, ker ji niso nakazovali blaga. Po osvoboditvi je zopet pričela v redu obratovati."

Po vojni, avgusta 1945, je Malka trgovino ponovno odprla, vendar jo je morala kmalu tudi zapreti. Novembra leta 1945 je bila Malka zaradi trgovine s suhimi gobami ovadena (F.T.) in proti njej je bil sprožen kazenski postopek. Očitano ji je bilo, da je z nedovoljeno trgovino "črnoborzijanstvom" od septembra do novembra 1945 preko meje v Italijo nezakonito, po ceni 60-90 Din/kg, prodala več tovorov suhih gob v skupni količini okrog 2000 kg. Odkupoval jih je trgovec z gobami Maks ŠTUCIN iz Cerknega, ki jih je nato prodajal naprej v Gorico. Na podlagi zaslišanja več prič naj bi dejansko šlo za največ 750 kg suhih gob, 146 kg pa ji je bilo zaplenjenih še pred prodajo. Gobe je po ceni, ki je bila višja od predpisane odkupovala od domačinov iz Nove in Stare Oselice, Žirov, Dobračeve, Ledinice, Trebije, Koprivnice, Hobovš. Razen v primeru Ivanke BUH iz Lučen, ki ji je prodala 100 kg gob naenkrat, je v glavnem šlo za količine do največ 10 kg. Čez mejo jih je 2-3 krat z vozom peljal njen brat Anžon, ko je dobavljal hrano partizanom. Približno tolikokrat pa so jo čez mejo peljali tudi z avtomobilom, ki je iz Ljubljane v Cerkno vozil hrano.

Malka se takrat v zagovoru brani z besedami: "Gobe sem prodajala trgovcu ŠTUCIN-u v Cerknem v lirah tako, da je v dinarjih zneslo prvič 60 din, potem pa ko so se cene dvigale, vedno več, nazadnje 90 din. Kupovala sem gobe približno po 5 din cenejše. Cenejše jih od ljudi nisem dobila. Ker so bili ljudje brez denarja, sem jim dajala za gobe hrano, tako, da sem gobe poračunala po navedeni ceni. Gobe so mi nosili različni ljudje, stare ženske in tudi otroci, tako da se prav vseh niti ne morem spomniti. Sprva, ko ljudje niso dobili podpor, se sploh niso mogli drugače preživljati kot s tem, da so prodajali gobe in za ta denar kupovali hrano. Ker so bili ljudje reveži, jim niti nisem mogla plačevati manj. Šla sem preje enkrat vprašat trgovca SEVER-ja v Ljubljano, kako bo z gobami in mi je rekel, da bodo približno po 40 din. Za ta denar pa jih od ljudi nisem mogla dobiti. Zato sem gledala, da sem jih prodala drugam in da sem na ta način tudi ljudem koristila."

Njen zagovor ni bil upoštevan. Z izrečeno sodbo z dne 31. januarja 1946 je bila obsojena na plačilo kazni 45.000 dinarjev, ki se v primeru neizterljivosti spremeni v 900 dni prisilnega dela brez odvzema prostosti. Dolžna je bila plačati tudi povprečnino v višini 5.000 dinarjev, kot plačilo stroškov kazenskega postopka. Na podlagi odločbe Vrhovnega sodišča LRS v Ljubljani ji je bila kazen dne 1. avgusta 1946 znižana na 12.000 dinarjev, oziroma 240 dni prisilnega dela brez odvzema prostosti. Kazen je odplačala. Blago, kar ga je še ostalo, so odpeljali v zadružno trgovino.

Malkina trgovina je bila torej v času 2. svetovne vojne proti njeni volji izpraznjena kar štirikrat. Družina je po koncu vojne na sedmih popisanih straneh prijavila vojno škodo, skupno v višini 118.000 dinarjev. Škoda, ki ji je bila sicer priznana, pa ni bila izplačana nikoli.

V času kazenskega postopka, ki je bil voden proti njej, si je Malka s strani KNO (Krajevni narodni odbor) Sovodenj dne 4. januarja 1946 "prislužila" naslednjo karakteristiko:

---